Uvod

Tukaj se ne zgodi nič. Nič ne bo postavljeno na pravo mesto, nič porušeno. Ne prihaja nobena razlaga. Noben zaključek. To je prosti konec niti besed, ki so bile nekoč zvoki. Zvoki, ki so nekoč odmevali sem in tja po vesolju, v kakšnem kotičku prostora ali pa morda zgolj v kotičku človeške domišljije. Zdaj, ko te vrstice prehajajo pred tvojimi očmi, je energija tistih zvokov že zdavnaj zamrla in na strani je ostala le njihova sanjska sled. Vsi so utihnili. Vsi zvoki, in morda tudi ves tisti svet in vsi njegovi ljudje. Utegnilo bi biti, da um, ki je nekoč te zvoke zarisal na papir, že dolgo ne vleče sape. Kakor je ta trenutek — tisti, v katerem si pravkar prebral to poved — že minil, so minili vsi trenutki te knjige. Trenutki in podobe, ki bi se izgubili v vročičnem šumu svetovnih dogodkov, če ne bi bili zapisani tukaj. Zapisani so bili, da bi postali most med mojim svetom in tvojim. Most iz mojega sveta — v trenutku, ko pišem te stavke — do tvojega, v trenutku, ko se usedeš k njihovemu branju. S te strani odmotavam nit besed, ti pa jo z one strani zbiraš. Kakor v otroštvu, ko je Maman parala prejo iz starih oblačil, mi pa smo vzeli nit in hodili po hiši, da se preja ne bi kopičila. Morda je tvoja generacija za kakšno leto zamudila ta svet preje — toda predstavljaj si: nekoč, nekje na svetu, so se otroci takole igrali. Zdaj jaz odmotavam nit besed, ti pa jo vzemi in odnesi v svoj svet, da se tukaj, v mojem svetu, ne bo kopičila.